Kako naj zavarujem svoje terjatve – 1. del (izvršnica in bančna garancija)

gost Podjetja

Avtorica članka je Nina Orehek Ručigaj, pravna in davčna svetovalka na Uniji računovodski hiši d.o.o. Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Unija XS.

V dandanašnjem poslovnem svetu se zdi, da je plačilna nedisciplina pravilo, ki ga morajo poslovni subjekti upoštevati kot dano. Zaradi tega ni odveč predlog, da naj se gospodarski subjekti pri poslovanju poslužujejo določene oblike zavarovanja plačil za namen uspešne izterjave terjatev v bodoče. Finančnih inštrumentov oziroma možnosti za zavarovanje je sicer malo morje, vendar je njihova učinkovitost omejena ne le z zakonskimi določbami, temveč tudi iznajdljivostjo dolžnikov. V nadaljevanju predstavljamo izvršnico in bančno garancijo, kot praktične in učinkovite metode za zavarovanje terjatev. V naslednjih objavah vam bomo predstavil dodatne metode (menica, zastavna pravica, pogodbena kazen, ipd.).

1. Izvršnica

Izvršnica je relativno nov institut za zavarovanje plačil, ki ga ureja Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1, Uradni list RS, št. 57/12). Po svoji vsebini izvršnica v veliki meri spominja na menico, vendar pa lahko izvršnico, v nasprotju z menico, izdata le gospodarski subjekt ali javni organ.

Po samem izgledu je izvršnica podobno kot menica listina, ki vsebuje izjavo dolžnika, s katero se dolžnik zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek. Izvršnica lahko vsebuje navedbo enega ali več dolžnikovih ponudnikov plačilnih storitev, upnik pa lahko zahteva plačilo obveznosti iz izvršnice v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na kateremkoli dolžnikovem računu pri ponudnikih plačilnih storitev.

Izvršnica je izvršilni naslov v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju, kar pomeni, da ni potrebno dokazovanje upravičenosti zahtevka za plačilo in se zato vodi skrajšan oziroma preprostejši izvršilni postopek. Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti.

Izvršnica je izvršilni naslov v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju, kar pomeni, da ni potrebno dokazovanje upravičenosti zahtevka za plačilo in se zato vodi skrajšan oziroma preprostejši izvršilni postopek. Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti.

Listina učinkuje kot izvršnica le, če vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin nima pravnega učinka. Izvršnica mora tako vsebovati:

  • navedbo, da gre za izvršnico,
  • davčno številko ter firmo ali ime dolžnika in njegov sedež ali poslovni naslov,
  • davčno številko ter firmo ali ime upnika in njegov sedež ali poslovni naslov,
  • v eurih navedeno ter s številko in besedo zapisano denarno obveznost dolžnika, če se obveznost obrestuje, pa tudi podatke o začetku teka obresti in obrestni meri,
  • dan dospelosti obveznosti iz prejšnje točke,
  • kraj in datum izdaje izvršnice,
  • podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti, in
  • notarsko ali upravno overjen podpis dolžnika iz izvršnice.

Že na podlagi zakona pa se šteje, da izvršnica vsebuje:

  • nepreklicno pooblastilo dolžnika upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev pri dolžnikovem ponudniku plačilnih storitev v skladu z izvršnico, in
  • nepreklicno soglasje dolžnika vsem svojim ponudnikom plačilnih storitev, da v breme dolžnikovih denarnih sredstev izvršijo plačilno transakcijo, ki jo zahteva upnik v skladu s prejšnjo točko.

Izvršnica se glasi na njenega prejemnika in ni prenosljiva.

Poplačilo na podlagi izvršnice

Če upnik prejme izvršnico, jo mora predložiti v plačilo v treh letih po dospelosti obveznosti iz izvršnice. Upnik zahteva izvršitev plačila glede na izvršnico tako, da predloži izvršnico v plačilo enemu izmed dolžnikovih ponudnikov plačilnih storitev. Upnik ob predložitvi izvršnice navede transakcijski račun, na katerega naj se denarna sredstva prenesejo. Predložitev izvršnice predstavlja izročitev plačilnega naloga upnika banki v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve.

Pri tem lahko upnik zahteva izvršitev plačilne transakcije tudi za znesek, ki je manjši od zneska, na katerega se glasi izvršnica. Če upnik ob predložitvi izvršnice ne izjavi, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v višini, nižji od zneska, na katerega se glasi izvršnica, se šteje, da je upnik zahteval izvršitev plačilne transakcije za celoten znesek, na katerega se glasi izvršnica.

Ponudnik plačilnih storitev mora praviloma vedno izvesti plačilo, saj je izvršnica sama po sebi izvršilni naslov. Zgolj izjemoma sme ponudbnik plačilnih storitev zavrniti izvršitev upnikove zahteve in upniku vrniti izvršnico, če:

  • obveznost iz izvršnice še ni dospela,
  • upnik ni navedel računa, na katerega naj se denarna sredstva prenesejo,
  • je izvršnica nepopolna, ali
  • so od dospelosti obveznosti iz izvršnice pretekla več kot tri leta.

Ponudnik plačilnih storitev, pri katerem je upnik zahteval izvršitev plačilne transakcije v skladu s pooblastilom iz izvršnice, obvesti dolžnika o upnikovi plačilni zahtevi.

Plačilo se izvede tako, da ponudnik plačilnih storitev, ki mu je bila predložena izvršnica, onemogoči dolžniku razpolaganje z denarnimi sredstvi, dokler upnikova zahteva, dana na podlagi izvršnice, ni izvršena. Navedeno velja le, če ne obstaja kakšen sklep, ki bi imel prednost pred poplačilom iz izvršnice.

Sklepi, ki imajo prednost, so:

  • sklep o izvršbi, s katerim je sodišče naložilo ponudniku plačilnih storitev, da blokira dolžnikova sredstva,
  • sklep o izvršbi, s katerim je davčni ali carinski organ naložil ponudniku plačilnih storitev, da zarubi dolžnikova denarna sredstva, in
  • sklep sodišča ali davčnega organa o zavarovanju.

Ponudnik plačilnih storitev poravna obveznost iz izvršnice najprej iz denarnih sredstev na računu dolžnika, preko katerega dolžnik v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve, opravlja plačilne storitve. Ponudnik plačilnih storitev, kateremu je upnik predložil izvršnico, najmanj enkrat dnevno preveri, ali se na računu dolžnika, ki ga vodi, nahajajo sredstva in, če se sredstva nahajajo, v skladu z upnikovo zahtevo poravna obveznost iz izvršnice v breme dolžnikovega računa. Če denarna sredstva dolžnika pri ponudniku plačilnih storitev omogočajo le delno poravnavo obveznosti iz izvršnice, poravna obveznost iz izvršnice le za tisti del upnikove zahteve, ki ustreza višini sredstev na dolžnikovem računu. Če na računu dolžnika, preko katerega dolžnik v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve, opravlja plačilne storitve ni denarnih sredstev, prenese ponudnik plačilnih storitev na ta račun ustrezen znesek sredstev z drugih dolžnikovih računov, depozitov ali varčevanj, če dolžnik s temi sredstvi lahko razpolaga. Če ima dolžnik pri ponudniku plačilnih storitev sredstva v tuji valuti, ponudnik plačilnih storitev preračuna tujo valuto v EUR po svojem nakupnem tečaju na dan izvršitve plačila.

Pri plačilu ponudnik plačilnih storitev ne preverja podlage za izdajo izvršnice. Izvršnica in njena veljavnost sta namreč ločena od temeljnega posla, ki je bil podlaga za izdajo izvršnice in tudi če takega posla ni bilo. Zaradi navedenega ponudnik plačilnih storitev ne preverja ali:

  • denarna obveznost iz izvršnice izvira iz pogodbe, ki je v zvezi z dejavnostjo pravne ali fizične osebe, ki je vpisana v Poslovni register Republike Slovenije,
  • je izvršnico podpisal zakoniti zastopnik dolžnika,
  • je prenehala obveznost, v zavarovanje plačila katere je bila dana izvršnica,
  • je bila nasprotna obveznost upnika iz pogodbe oziroma drugega pravnega temelja nastanka obveznosti, v plačilo ali zavarovanje katere je bila dana izvršnica, izpolnjena.

Če ponudnik plačilnih storitev zaračunava posebno nadomestilo za izvajanje dejanj na podlagi izvršnice, morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev. Nadomestilo si lahko ponudnik plačilnih storitev izplača, preden poravna obveznost iz izvršnice.

Če na dolžnikovem računu, ko upnik ponudniku plačilnih storitev predloži izvršnico, ni denarnih sredstev, preveri ponudnik plačilnih storitev, kateremu je bila izvršnica predložena v plačilo, v evidencah, katerih vsebino lahko uporablja, ali ima dolžnik odprt račun oziroma račune tudi pri drugem ponudniku ali ponudnikih plačilnih storitev. Če ponudnik plačilnih storitev v takem primeru ugotovi, da ima dolžnik odprt račun ali račune tudi pri drugih ponudnikih plačilnih storitev, pošlje kopijo izvršnice tem drugim ponudnikom plačilnih storitev. Drugi ponudniki plačilnih storitev takoj prenesejo sredstva, potrebna za izvršitev upnikove zahteve za plačilo izvršnice, na račun dolžnika, ki se vodi pri ponudniku plačilnih storitev, ki je poslal kopijo izvršnice. Ti drugi ponudniki plačilnih storitev smiselno ravnajo po postopkih, navedenih zgoraj.

Kaj pa po izvedbi plačila?

Ko ponudnik plačilnih storitev, kateremu je bila izvršnica predložena v plačilo, v celoti izvrši upnikovo zahtevo, o tem obvesti druge ponudnike plačilnih storitev, ki jim je posredoval kopijo izvršnice in vrne presežek prenesenih sredstev na dolžnikove račune, s katerih je bil presežek posredovan.
Če je z izvršitvijo zahteve plačana celotna obveznost iz izvršnice, ponudnik plačilnih storitev vrne izvršnico dolžniku.
Če pa upnikova terjatev ni poplačana v celoti, temveč je z izvršitvijo zahteve plačan le del obveznosti iz izvršnice, ponudnik plačilnih storitev zaznamuje delno plačilo na izvršnici in vrne izvršnico upniku.

Vrnitev izvršnice upniku

Če zahteve, dane na podlagi izvršnice, upnik ni mogel izvršiti v enem letu po predložitvi v plačilo, ali če upnik tako zahteva, mora ponudnik plačilnih storitev izvršnico vrniti upniku. Če je bila do tega trenutka obveznost dolžnika že deloma poravnana, ponudnik plačilnih storitev zaznamuje delno izvedbo plačila na izvršnici.

2. Bančna garancija

Bančna garancija je izjemno učinkovito orodje za zavarovanje terjatev, saj gre za vključitev finančne institucije v sam dejanski posel. Kot inštrument za zavarovanje je bančna garancija namenjena zmanjševanju nevarnosti udeležencev v poslu v primerih neplačila oziroma neizpolnitve pogodbenih obveznosti v dogovorjenih rokih in dejansko pomeni zavarovanje pred tveganji neizpolnitve dogovorjenih pogodbenih obveznosti.

Z bančno garancijo sodelujoča banka prevzame obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji, vendar največ do zneska, ki je določen v garanciji. Pogoj za veljavnost bančne garancije je pisna oblika.

Bančna garancija se lahko da za na primer: resnost ponudbe, garancija za dobro izvedbo del, garancija za odpravo napak v garancijskem roku, garancija za vračilo varščine ali are, garancija za pravočasno plačilo blaga, garancija za odplačilo kredita, garancija za vračilo avansa, garancija za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, carinske obveznosti, in podobno.

S stališča tveganj pri izdaji garancije banke ločujejo garancije s polno stopnjo tveganosti, garancije s srednjo stopnjo tveganja ter garancije z nizko stopnjo tveganja.

Izplačilo bančne garancije

Banka vedno poravna obveznost iz garancije v denarju, ne glede na to ali jamči (garantira) za denarno ali nedenarno obveznost.

Praviloma upravičenec uveljavlja svoje zahtevke iz garancije pri banki, ki je dala garancijo, izjemoma pa lahko tudi pri drugi banki, če ta druga banka potrdi obveznost iz garancije.

Tako kot izvršnica ali menica, je tudi bančna garancija praviloma neodvisna od osnovnega posla (za razliko od na primer poroštva), kar pomeni, da banka pri uveljavljanju garancije ne bo upoštevala temeljnega posla, ampak zgolj določila, ki so navedena v garancijskem pismu/tekstu. To velja za vse primere, ko je bančna garancija dana s pristavkom »brez ugovora«, »na prvi poziv«, in podobno. Če vsebuje bančna garancija klavzulo »brez ugovora«, »na prvi poziv« ali besede z enakim pomenom, banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Naročitelj je dolžan plačati banki vsak znesek, ki ga je banka plačala na podlagi garancije, dane s klavzulo »brez ugovora«.

Če upravičenec iz garancije prejme izplačilo, do katerega sicer ne bi bil upravičen zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov, mora naročitelju vrniti znesek, prejet na podlagi garancije.
Upravičenec sme svoje pravice iz bančne garancije odstopiti (cesija) tretjemu samo, če mu odstopi z garancijo zavarovano terjatev in če prenese svoje obveznosti v zvezi z zavarovano terjatvijo.

Podrobnejša pojasnila glede bančne garancije lahko poslovni subjekti najdejo v Zakonu o obligacijskih razmerjih ter pri posameznih bankah, ponudnicah bančnih garancij.

Prenos dokumenta