Kako naj zavarujem svoje terjatve?

V dandanašnjem poslovnem svetu se zdi, da je plačilna nedisciplina pravilo, ki ga morajo poslovni subjekti upoštevati kot dano. Zaradi tega ni odveč predlog, da naj se gospodarski subjekti pri poslovanju poslužujejo določene oblike zavarovanja plačil za namen uspešne izterjave terjatev v bodoče. Finančnih inštrumentov oziroma možnosti za zavarovanje je sicer malo morje, vendar je njihova učinkovitost omejena ne le z zakonskimi določbami, temveč tudi iznajdljivostjo dolžnikov. V nadaljevanju predstavljamo izvršnico in bančno garancijo, kot praktične in učinkovite metode za zavarovanje terjatev. V naslednjih objavah vam bomo predstavil dodatne metode (menica, zastavna pravica, pogodbena kazen, ipd.).

Izvršnica je relativno nov institut za zavarovanje plačil, ki ga ureja Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1, Uradni list RS, št. 57/12). Po svoji vsebini izvršnica v veliki meri spominja na menico, vendar pa lahko izvršnico, v nasprotju z menico, izdata le gospodarski subjekt ali javni organ.

Po samem izgledu je izvršnica podobno kot menica listina, ki vsebuje izjavo dolžnika, s katero se dolžnik zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek. Izvršnica lahko vsebuje navedbo enega ali več dolžnikovih ponudnikov plačilnih storitev, upnik pa lahko zahteva plačilo obveznosti iz izvršnice v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na kateremkoli dolžnikovem računu pri ponudnikih plačilnih storitev.

Izvršnica je izvršilni naslov v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju, kar pomeni, da ni potrebno dokazovanje upravičenosti zahtevka za plačilo in se zato vodi skrajšan oziroma preprostejši izvršilni postopek. Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti.

Izvršnica je izvršilni naslov v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju, kar pomeni, da ni potrebno dokazovanje upravičenosti zahtevka za plačilo in se zato vodi skrajšan oziroma preprostejši izvršilni postopek. Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti.

Listina učinkuje kot izvršnica le, če vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin nima pravnega učinka. Izvršnica mora tako vsebovati:

• navedbo, da gre za izvršnico,
• davčno številko ter firmo ali ime dolžnika in njegov sedež ali poslovni naslov,
• davčno številko ter firmo ali ime upnika in njegov sedež ali poslovni naslov,
• v eurih navedeno ter s številko in besedo zapisano denarno obveznost dolžnika, če se obveznost obrestuje, pa tudi podatke o začetku teka obresti in obrestni meri,
• dan dospelosti obveznosti iz prejšnje točke,
• kraj in datum izdaje izvršnice,
• podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti, in
• notarsko ali upravno overjen podpis dolžnika iz izvršnice.

Že na podlagi zakona pa se šteje, da izvršnica vsebuje:

• nepreklicno pooblastilo dolžnika upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev pri dolžnikovem ponudniku plačilnih storitev v skladu z izvršnico, in
• nepreklicno soglasje dolžnika vsem svojim ponudnikom plačilnih storitev, da v breme dolžnikovih denarnih sredstev izvršijo plačilno transakcijo, ki jo zahteva upnik v skladu s prejšnjo točko.

Izvršnica se glasi na njenega prejemnika in ni prenosljiva.

Če upnik prejme izvršnico, jo mora predložiti v plačilo v treh letih po dospelosti obveznosti iz izvršnice. Upnik zahteva izvršitev plačila glede na izvršnico tako, da predloži izvršnico v plačilo enemu izmed dolžnikovih ponudnikov plačilnih storitev. Upnik ob predložitvi izvršnice navede transakcijski račun, na katerega naj se denarna sredstva prenesejo. Predložitev izvršnice predstavlja izročitev plačilnega naloga upnika banki v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve.

Pri tem lahko upnik zahteva izvršitev plačilne transakcije tudi za znesek, ki je manjši od zneska, na katerega se glasi izvršnica. Če upnik ob predložitvi izvršnice ne izjavi, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v višini, nižji od zneska, na katerega se glasi izvršnica, se šteje, da je upnik zahteval izvršitev plačilne transakcije za celoten znesek, na katerega se glasi izvršnica.

Ponudnik plačilnih storitev mora praviloma vedno izvesti plačilo, saj je izvršnica sama po sebi izvršilni naslov. Zgolj izjemoma sme ponudbnik plačilnih storitev zavrniti izvršitev upnikove zahteve in upniku vrniti izvršnico, če:

• obveznost iz izvršnice še ni dospela,
• upnik ni navedel računa, na katerega naj se denarna sredstva prenesejo,
• je izvršnica nepopolna, ali
• so od dospelosti obveznosti iz izvršnice pretekla več kot tri leta.

Ponudnik plačilnih storitev, pri katerem je upnik zahteval izvršitev plačilne transakcije v skladu s pooblastilom iz izvršnice, obvesti dolžnika o upnikovi plačilni zahtevi.

Plačilo se izvede tako, da ponudnik plačilnih storitev, ki mu je bila predložena izvršnica, onemogoči dolžniku razpolaganje z denarnimi sredstvi, dokler upnikova zahteva, dana na podlagi izvršnice, ni izvršena. Navedeno velja le, če ne obstaja kakšen sklep, ki bi imel prednost pred poplačilom iz izvršnice.

Sklepi, ki imajo prednost, so:

• sklep o izvršbi, s katerim je sodišče naložilo ponudniku plačilnih storitev, da blokira dolžnikova sredstva,
• sklep o izvršbi, s katerim je davčni ali carinski organ naložil ponudniku plačilnih storitev, da zarubi dolžnikova denarna sredstva, in
• sklep sodišča ali davčnega organa o zavarovanju.

Ponudnik plačilnih storitev poravna obveznost iz izvršnice najprej iz denarnih sredstev na računu dolžnika, preko katerega dolžnik v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve, opravlja plačilne storitve. Ponudnik plačilnih storitev, kateremu je upnik predložil izvršnico, najmanj enkrat dnevno preveri, ali se na računu dolžnika, ki ga vodi, nahajajo sredstva in, če se sredstva nahajajo, v skladu z upnikovo zahtevo poravna obveznost iz izvršnice v breme dolžnikovega računa. Če denarna sredstva dolžnika pri ponudniku plačilnih storitev omogočajo le delno poravnavo obveznosti iz izvršnice, poravna obveznost iz izvršnice le za tisti del upnikove zahteve, ki ustreza višini sredstev na dolžnikovem računu. Če na računu dolžnika, preko katerega dolžnik v skladu z zakonom, ki ureja plačilne storitve, opravlja plačilne storitve ni denarnih sredstev, prenese ponudnik plačilnih storitev na ta račun ustrezen znesek sredstev z drugih dolžnikovih računov, depozitov ali varčevanj, če dolžnik s temi sredstvi lahko razpolaga. Če ima dolžnik pri ponudniku plačilnih storitev sredstva v tuji valuti, ponudnik plačilnih storitev preračuna tujo valuto v EUR po svojem nakupnem tečaju na dan izvršitve plačila.

Pri plačilu ponudnik plačilnih storitev ne preverja podlage za izdajo izvršnice. Izvršnica in njena veljavnost sta namreč ločena od temeljnega posla, ki je bil podlaga za izdajo izvršnice in tudi če takega posla ni bilo. Zaradi navedenega ponudnik plačilnih storitev ne preverja ali:

• denarna obveznost iz izvršnice izvira iz pogodbe, ki je v zvezi z dejavnostjo pravne ali fizične osebe, ki je vpisana v Poslovni register Republike Slovenije,
• je izvršnico podpisal zakoniti zastopnik dolžnika,
• je prenehala obveznost, v zavarovanje plačila katere je bila dana izvršnica,
• je bila nasprotna obveznost upnika iz pogodbe oziroma drugega pravnega temelja nastanka obveznosti, v plačilo ali zavarovanje katere je bila dana izvršnica, izpolnjena.

Če ponudnik plačilnih storitev zaračunava posebno nadomestilo za izvajanje dejanj na podlagi izvršnice, morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev. Nadomestilo si lahko ponudnik plačilnih storitev izplača, preden poravna obveznost iz izvršnice.

Če na dolžnikovem računu, ko upnik ponudniku plačilnih storitev predloži izvršnico, ni denarnih sredstev, preveri ponudnik plačilnih storitev, kateremu je bila izvršnica predložena v plačilo, v evidencah, katerih vsebino lahko uporablja, ali ima dolžnik odprt račun oziroma račune tudi pri drugem ponudniku ali ponudnikih plačilnih storitev. Če ponudnik plačilnih storitev v takem primeru ugotovi, da ima dolžnik odprt račun ali račune tudi pri drugih ponudnikih plačilnih storitev, pošlje kopijo izvršnice tem drugim ponudnikom plačilnih storitev. Drugi ponudniki plačilnih storitev takoj prenesejo sredstva, potrebna za izvršitev upnikove zahteve za plačilo izvršnice, na račun dolžnika, ki se vodi pri ponudniku plačilnih storitev, ki je poslal kopijo izvršnice. Ti drugi ponudniki plačilnih storitev smiselno ravnajo po postopkih, navedenih zgoraj.

Ko ponudnik plačilnih storitev, kateremu je bila izvršnica predložena v plačilo, v celoti izvrši upnikovo zahtevo, o tem obvesti druge ponudnike plačilnih storitev, ki jim je posredoval kopijo izvršnice in vrne presežek prenesenih sredstev na dolžnikove račune, s katerih je bil presežek posredovan.
Če je z izvršitvijo zahteve plačana celotna obveznost iz izvršnice, ponudnik plačilnih storitev vrne izvršnico dolžniku.
Če pa upnikova terjatev ni poplačana v celoti, temveč je z izvršitvijo zahteve plačan le del obveznosti iz izvršnice, ponudnik plačilnih storitev zaznamuje delno plačilo na izvršnici in vrne izvršnico upniku.

Če zahteve, dane na podlagi izvršnice, upnik ni mogel izvršiti v enem letu po predložitvi v plačilo, ali če upnik tako zahteva, mora ponudnik plačilnih storitev izvršnico vrniti upniku. Če je bila do tega trenutka obveznost dolžnika že deloma poravnana, ponudnik plačilnih storitev zaznamuje delno izvedbo plačila na izvršnici.

Bančna garancija je izjemno učinkovito orodje za zavarovanje terjatev, saj gre za vključitev finančne institucije v sam dejanski posel. Kot inštrument za zavarovanje je bančna garancija namenjena zmanjševanju nevarnosti udeležencev v poslu v primerih neplačila oziroma neizpolnitve pogodbenih obveznosti v dogovorjenih rokih in dejansko pomeni zavarovanje pred tveganji neizpolnitve dogovorjenih pogodbenih obveznosti.

Z bančno garancijo sodelujoča banka prevzame obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji, vendar največ do zneska, ki je določen v garanciji. Pogoj za veljavnost bančne garancije je pisna oblika.

Bančna garancija se lahko da za na primer: resnost ponudbe, garancija za dobro izvedbo del, garancija za odpravo napak v garancijskem roku, garancija za vračilo varščine ali are, garancija za pravočasno plačilo blaga, garancija za odplačilo kredita, garancija za vračilo avansa, garancija za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, carinske obveznosti, in podobno.

S stališča tveganj pri izdaji garancije banke ločujejo garancije s polno stopnjo tveganosti, garancije s srednjo stopnjo tveganja ter garancije z nizko stopnjo tveganja.

Banka vedno poravna obveznost iz garancije v denarju, ne glede na to ali jamči (garantira) za denarno ali nedenarno obveznost.

Praviloma upravičenec uveljavlja svoje zahtevke iz garancije pri banki, ki je dala garancijo, izjemoma pa lahko tudi pri drugi banki, če ta druga banka potrdi obveznost iz garancije.

Tako kot izvršnica ali menica, je tudi bančna garancija praviloma neodvisna od osnovnega posla (za razliko od na primer poroštva), kar pomeni, da banka pri uveljavljanju garancije ne bo upoštevala temeljnega posla, ampak zgolj določila, ki so navedena v garancijskem pismu/tekstu. To velja za vse primere, ko je bančna garancija dana s pristavkom »brez ugovora«, »na prvi poziv«, in podobno. Če vsebuje bančna garancija klavzulo »brez ugovora«, »na prvi poziv« ali besede z enakim pomenom, banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Naročitelj je dolžan plačati banki vsak znesek, ki ga je banka plačala na podlagi garancije, dane s klavzulo »brez ugovora«.

Če upravičenec iz garancije prejme izplačilo, do katerega sicer ne bi bil upravičen zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov, mora naročitelju vrniti znesek, prejet na podlagi garancije.
Upravičenec sme svoje pravice iz bančne garancije odstopiti (cesija) tretjemu samo, če mu odstopi z garancijo zavarovano terjatev in če prenese svoje obveznosti v zvezi z zavarovano terjatvijo.

Podrobnejša pojasnila glede bančne garancije lahko poslovni subjekti najdejo v Zakonu o obligacijskih razmerjih ter pri posameznih bankah, ponudnicah bančnih garancij.

3. Menica

Uspešno poslovanje temelji na izbiri ustreznih metod za zavarovanje plačil, med katere sodijo zlasti avansno plačilo, ara, plačilo ob izročitvi oziroma prevzemu, pridržek lastninske pravice, izvršnica, menica, bančna garancija, zavarovanje pri zavarovalnici, pogodbena kazen in zamudne obresti, dokumentarni akreditiv in dokumentarni inkaso, in podobno. V nadaljevanju predstavljamo menico, v prihodnjih objavah pa sledijo tudi drugi inštrumenti za zavarovanje plačila.

Izvršnici podoben inštrument za zavarovanje plačila je menica, ki je v poslovnih vodah dobro poznano orodje za zavarovanje. Menico lahko izda pravna ali fizična oseba.

Menica je po svoji naravi vrednostni papir. To pomeni, da gre za pisno listino, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku. V primeru menice se izdajatelj menice zavezuje, da bo meničnemu upniku izplačan določen denarni znesek. Ta znesek plača izdajatelj sam, ali pa bo po njegovem nalogu plačala tretja oseba.

Ker je menica načeloma prosto prenosljiva (po posebnem zakonsko predpisanem postopku), ne služi le kot inštrument za zavarovanje plačila, temveč tudi kot plačilno sredstvo ali kot kreditno sredstvo.

Trasirana menica  je tista, pri kateri izdajatelj menice pozove tretjo osebo (t.i. trasata), da ta izpolni denarno terjatev upniku. Tretja oseba (trasat) menico sprejme (akceptira) ali zavrne. Če trasat menico sprejme, obveznost sprejema potrdi z lastnoročnim podpisom na sami menici, s tem pa postane glavni zavezanec za izpolnitev menične obveznosti.

Če pa je izdajatelj menice tudi sam plačnik obveznosti, zapisane na menici, gre za lastno menico. Ker se izdajatelj menice zaveže, da bo sam izpolnil menično obveznost, se šteje, da je pripoznana (akceptirana oziroma sprejeta) že ob sami izdaji. Izdajatelj lastne menice je odgovoren tako, kakor akceptant trasirane menice.

Vsaka menica (trasirana ali lastna) mora vsebovati z zakonom predpisane sestavine, sicer se ne šteje za menico. Obvezno mora vsebovati:

• označbo, da je menica, napisano v samem besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena;
• nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja;
• če gre za trasirano menico – ime tistega, ki naj plača (trasat);
• navedbo dospelosti. Če dospelost ni navedena, se šteje za menico na vpogled.
• kraj, kjer je treba plačati;
• ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati (remitent);
• navedbo dneva in kraja izdaje menice;
• podpis tistega, ki je izdal menico (trasant).

Menica se lahko sestavi posebej ali pa na obrazcu, ki ga je mogoče dobiti na banki, pošti in drugih podobnih izpostavah.

Podobno kot izvršnica in bančna garancija veljavnost menice ni odvisno od posla, ki je bil podlaga za izdajo menice. Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo.

Po zakonu se vsaka menica lahko prenese, razen če vsebuje izrecno klavzulo o neprenosljivosti (t.i. rekta klavzula).

Če je prenos menice dovoljen, se ta opravi na poseben način, in sicer z indosamentom (posebna izjava o prenosu, ki vsebuje potrebne podatke). Indosament mora biti nepogojen. Vsak pogoj, ki bi bil postavljen, se šteje za nezapisanega. Indosament mora biti popoln, saj se z njim prenašajo vse pravice, ki izvirajo iz menice. Delni indosament je tako ničen.
Indosament se napiše na menico ali na list, ki je zvezan z njo (alonž), indosant pa ga mora podpisati.

Za izvedbo plačila na podlagi menice mora upnik (remitent) pozvati na plačilo bodisi trasata (če je ta menico akceptiral) bodisi izdajatelja menice.

V primeru da se prostovoljno plačilo po menici zavrača, pa sme upnik začeti izvršilni postopek, pri čemer se:

• bodisi vodi postopek na podlagi verodostojne listine (menica je verodostojna listina, kot na primer faktura),
• bodisi postopek na podlagi predložene menice. Pri tem se predlog za izvršbo na podlagi priložene menice lahko vodi le, če bi v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi veljala pravila postopka v gospodarskih sporih, sodišče pa mora odločiti o predlogu v petih delovnih dneh.

V obeh primerih se v predlogu za izvršbo navedejo:

• upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki,
• menica,
• dolžnikova obveznost,
• sredstvo ali predmet izvršbe,
• drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi, in
• zahteva, naj sodišče naloži dolžniku, da v treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški,
• v primeru predloga za izvršbo na podlagi priložene menice pa še priložiti menico v izvirniku v fizični obliki.

Če upnik ne razpolaga z identifikacijskim podatkom dolžnika, mu ga v predlogu za izvršbo ni treba navesti, če sodišče ob preverjanju v elektronsko dosegljivih evidencah lahko dolžnika nedvoumno identificira na podlagi ostalih identifikacijskih podatkov, ki so v predlogu za izvršbo.

Če upnik predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikove zaposlitve. V tem primeru sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah.

Predlog za izvršbo na podlagi priložene menice mora vsebovati tudi naslednje:

• Če upnik predlaga izpolnitev denarne obveznosti, mora navesti svoj transakcijski račun, na katerega naj se plačilo opravi.
• Če upnik predlaga izvršbo na premičnine, mu jih v predlogu za izvršbo ni treba natančno označiti, če ima dolžnik stalno prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji.
• Če upnik vloži predlog za izvršbo po pooblaščencu, pooblastila ni treba predložiti, ampak se v predlogu za izvršbo navede, da je bilo pooblastilo dano in v kakšnem obsegu.
• V predlogu za izvršbo, pri kateri je treba opraviti neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, mora upnik navesti izvršitelja, ki naj ga sodišče določi za opravo teh dejanj, sicer sodišče s predlogom ravna kot z nepopolno vlogo.
• Če upnik zahteva izvršbo s sredstvi ali predmeti izvršbe, pri katerih se v času vložitve predloga za izvršbo ne ve, ali bo treba določiti izvršitelja, upnik izvršitelja navede v določenem roku med postopkom po pozivu sodišča, v katerem ga sodišče opozori, da bo sklep o izvršbi v celoti ali delno s sklepom razveljavilo ali ne bo opravilo posameznega dejanja izvršbe, če v določenem roku ne bo navedel izvršitelja. Zoper sklep, s katerim se sklep o izvršbi v celoti ali delno razveljavi, ali se odloči, da se posamezno dejanje izvršbe ne opravi, ni pritožbe.

S sklepom o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine sodišče naloži dolžniku, da v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo.

Rok za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine je 3 dni (ne 8 dni kot običajno).

V postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice, je dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu.

Več informacij v zvezi z menicami in možnostjo plačila lahko poslovni subjekti najdejo v Zakonu o menici, Zakonu o izvršbi in zavarovanju in Obligacijskem zakoniku.

Ostali instrumenti zavarovanja terjatev

Vsak poslovni subjekt se zaveda, kako težavno si je zagotoviti pravočasno in popolno plačilo svojih terjatev. Še posebej zato, ker kupnina skoraj nikoli ni plačana v celoti in vnaprej. Da bi se poslovni subjekti vsaj deloma lahko izognili težavam v prihodnje, predlagamo, da se poslužujejo katerekoli od možnih oblik zavarovanja plačil. Možnosti za zavarovanje plačil je veliko, njihova učinkovitost pa je kljub temu pogosto omejena z iznajdljivostjo dolžnikov. Predstavili smo izvršnico, bančno garancijo in menico, v nadaljevanju pa predstavljamo še druge instrumente za zavarovanje terjatev.

Za namen zavarovanja plačila se lahko na premoženju dolžnika zaznamuje tudi prepoved odtujitve in obremenitve. Prepoved pomeni, da se zavarovano sredstvo ne sme prodati, podariti, uničiti, zamenjati ali obremeniti z ustanovitvijo kakšne zastavne, stavbne ali služnostne pravice.

Če je prepoved ustanovljena s pravnim poslom – s pogodbo, gre za obligacijsko pravico, kar pomeni, da velja le, če se stranki zanjo posebej dogovorita in ima učinek samo med strankami pogodbe. Če pa se prepoved (lahko) vpiše tudi v kakšno javno knjigo, v katero je vpisano premoženje dolžnika, na primer v zemljiško knjigo, sodni register, register neposestnih zastavnih pravic, in podobno, pa taka prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Prepoved odtujitve ali obremenitve se lahko časovno omeji.

Med poslovnimi subjekti je zlasti pogosto, da se prepoved odtujitve in obremenitve vpiše v zvezi s poslovnimi deleži v sodnem registru.

Upniki lahko zahtevajo ustanovitev prepovedi odtujitve in obremenitve tudi z vložitvijo predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi ali druge odločbe, ki jo v okviru svojih pristojnosti lahko izda sodišče oziroma drug državni organ.

Prepoved odtujitve in obremenitve zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov.

Nekaj posebnosti velja pri vpisu prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo. Prepoved odtujitve ali obremenitve se lahko vpiše v zemljiško knjigo, torej v zvezi z nepremičninami, samo, če je določena med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, starši in otroci ter posvojenci in posvojitelji ali če je nastala na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če je pri nepremičnini vpisana prepoved, sodišče ne bo dovolilo drugih vpisov, ki se nanašajo na prenos lastninske pravice, varovanje vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice oziroma hipoteke in hipoteke na podlagi predhodne odredbe sodišča, razen, če je predlogu za vpis priložena listina o soglasju imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve za predlagani vpis, na kateri je imetnikov podpis overjen.

Zastavna pravica je posebna stvarna pravica zastavnega upnika, da se v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja.

Morebitno pogodbeno določilo, da bi zastavljena stvar prešla v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, in določilo o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, sta nični, razen če sta dogovorjeni po zapadlosti zavarovane terjatve.

Predmet zastavne pravice so lahko nepremičnine, premičnine, premoženjske pravice (terjatve) in vrednostni papirji, če je mogoče z njimi razpolagati in če imajo premoženjsko vrednost.

Zastavitelj in zastavni upnik ustanovita zastavno pravico s pravnim poslom – pogodbo, sicer pa lahko zastavna pravica nastane tudi po zakonu ali odločbi sodišča.

Pri ustanavljanju zastavne pravice naj bo upnik pozoren predvsem na to:

• ali ima zastavitelj sploh pravico razpolagati s predmetom zastave.
• ali ni bil predmet zastavljen več zastavnim upnikom, saj se v tem primeru vrstni red njihovega popolnega poplačila določa po trenutku nastanka zastavne pravice, tj. po vrstnem redu vknjižbe v zemljiško knjigo.
• če preneha zavarovana terjatev ali je zastavljeni predmet uničen, zastavna pravica preneha.

Določene posebnosti glede ustanovitve zastavne pravice veljajo glede na to, ali gre za zastavno pravico na nepremičninah ali na drugih stvareh (premičninah, premoženjskih pravicah in vrednostnih papirjih).

Hipoteka kot zastavna pravica na nepremičnini:

• učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo, za kar je potrebno s strani lastnika overjeno zemljiškoknjižno dovolilo.
• Hipoteka preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige, v vsakem primeru pa ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve.
• Vsak solastnik lahko ustanovi hipoteko na svojem deležu brez soglasja drugih solastnikov.
• Hipoteka obsega nepremičnino v celoti, kot tudi vse njene pritikline (npr. pohištvo), ki so v lasti zastavitelja.
• Za zavarovanje iste terjatve se lahko hipoteka ustanovi na več nepremičninah. V takem primeru lahko hipotekarni upnik zahteva poplačilo svoje terjatve s prodajo nepremičnine vsakega od zastaviteljev, in to v kakršnemkoli vrstnem redu.
• Hipoteka se lahko ustanovi tudi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina (maksimalna hipoteka).
• Na isti nepremičnini se lahko ustanovi več hipotek. V takem primeru se upniki poplačajo po vrstnem redu, šele ko je prvi upnik poplačan v celoti, se poplača naslednji upnik.
• S prenosom zavarovane terjatve se praviloma prenese tudi hipoteka, vendar pa prenos hipoteke učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo.
• Ker je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila, se vknjižena hipoteka ne zmanjšuje četudi je terjatev delno plačana.

Če zastavitelj s svojim ravnanjem zmanjšuje vrednost v hipoteko dane nepremičnine ali kako drugače slabša njeno stanje, lahko hipotekarni upnik zahteva od sodišča, da hipotekarnemu dolžniku odredi prenehanje takih dejanj. Če dolžnik ne preneha s škodljivimi ravnanji, lahko hipotekarni upnik zahteva prisilno izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve še pred njeno zapadlostjo.

Če dolžnik v roku ne plača terjatve, lahko upnik s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda. Pri hipoteki, ki je nastala na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, lahko upnik od notarja zahteva, da ugotovi zapadlost terjatve in opravi prodajo zastavljene nepremičnine in poplačilo upnikov oziroma predlaga izvršbo.

Zastavna pravica na premičnini

Zastavna pravica na premičnini nastane na podlagi veljavne zastavne pogodbe. Pri tem zakon določa dve situaciji, in sicer bodisi se premičnina izroči v posest zastavnega upnika ali pa ne.

Če gre za posestno zastavo, ta nastane, ko zastavitelj izroči zastavljeno premičnino v neposredno posest zastavnemu upniku ali tretjemu tako, da njeno izročitev lahko zahteva samo zastavni upnik. Zastavni upnik mora hraniti zastavljeno premičnino kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Zavarovana terjatev se poveča za potrebne stroške, ki jih je imel zastavni upnik z zastavljeno premičnino. Zastavni upnik nima pravice uporabljati zastavljene premičnine ali je izročiti drugemu v rabo ali v zastavo (podzastava), razen če mu to dovoli zastavitelj, sicer odgovarja tudi za naključno uničenje ali poškodbo stvari, ki bi se zgodila pri tem.

Če se zastavljena premičnina kvari ali izgublja vrednost, lahko sodišče na zahtevo zastavnega upnika ali zastavitelja odredi, naj bo stvar prodana in določi pogoje prodaje. Prodaja se opravi na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni. Sodišče zavrne zahtevek zastavnega upnika, če zastavitelj ponudi zastavnemu upniku, da mu bo namesto zastavljene premičnine priskrbel drugo primerno zavarovanje.

Na zahtevo zastavitelja sme sodišče dovoliti, da se zastavljena premičnina proda določeni osebi za določeno ceno, če spozna, da je cena ugodna in če so s tem obvarovani upravičeni interesi zastavnega upnika. Zastavitelj, ki potrebuje zastavljeno premičnino za lastne potrebe, lahko zahteva, da sodišče naloži zastavnemu upniku njeno vrnitev, če priskrbi drugo primerno zavarovanje.

Zastavni upnik mora takoj, ko je zavarovana terjatev v celoti plačana, zastavitelju vrniti zastavljeno premičnino oziroma mu omogočiti, da jo prevzame iz neposredne posesti tretjega. Če pa zavarovana terjatev ni poravnana ob zapadlosti, sme zastavni upnik zahtevati od sodišča odločbo, naj se zastavljena premičnina proda na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni in opravi poplačilo. Za prodajo se uporablja Zakon o izvršbi in zavarovanju v delu, ki določa izvršbo s prodajo premične stvari. Poleg navedenega se lahko zastavni upnik in zastavitelj z zastavno pogodbo pisno dogovorita, da se zastavljena premičnina lahko proda izvensodno. Pri gospodarskih pogodbah, tj. pogodbah med gospodarskimi subjekti po Obligacijskem zakoniku, se dogovor o izvensodni prodaji domneva.

Zastavna pravica preneha, če zastavni upnik prostovoljno vrne zastavljeno premičnino v zastaviteljevo posest.

Premičnina se lahko zastavi tudi tako, da ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku niti ni izročena v neposredno posest tretji osebi za zastavnega upnika, ampak zastavljena premičnina ostane v neposredni posesti zastavitelja ali tretje osebe zanj (»neposestna zastavna pravica«).

Neposestna zastavna pravica nastane s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Če pa so predmet zastave zaloge, oprema, motorna in tirna vozila, motorna kolesa ter prikolice in polprikolice ali živali, to so premičnine, za katere se vodi poseben register neposestnih zastavnih pravic, nastane zastavna pravica šele z vpisom zastavne pravice v tem registru, ki jo na podlagi notarskega zapisa pristojni organ opravi na zahtevo notarja.

Register neposestnih zastavnih pravic se vodi le glede premičnin, glede katerih je mogoča enolična identifikacija (smiselno se uporabljajo določila o hipoteki). V register se poleg identifikacije premičnine in zastavne pravice vpišejo podatki o zastavitvi ter podatki o upniku, dolžniku in zastavitelju, če ta ni ista oseba kot dolžnik. AJPES, ki vodi register, po uradni dolžnosti pošlje podatke o zastavitvi organom, ki vodijo uradne evidence, v katerih je premičnina vpisana, da jih vpišejo v te evidence in v listine, s katerimi se dokazuje lastništvo premičnine. Podatki iz registra neposestnih zastavnih pravic so javni, kar pomeni, da če je premičnina vpisana v register neposestnih zastavnih pravic, se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov o zastavni pravici, ki so vpisani v tem registru.

Zastavitelj lahko uporablja zastavljeno premičnino v skladu z njenim ekonomskim namenom oziroma dogovorom z zastavnim upnikom in je nima pravice odtujiti ali obremeniti brez soglasja zastavnega upnika. Če ima zastavitelj dovoljenje zastavnega upnika, lahko premičnino večkrat neposestno zastavi, vendar mora zastavitelj o vsaki kasnejši neposestni zastavitvi obvestiti vse prejšnje zastavne upnike.

Če dolžnik ob zapadlosti ne poravna zavarovane terjatve, mora zastavitelj izročiti zastavnemu upniku zastavljeno premičnino v neposredno posest. Z izročitvijo premičnine v neposredno posest zastavnega upnika se pridobi zastavna pravica na premičnini (ročna zastava), pri kateri se domneva obstoj sporazuma o izvensodni prodaji. Če zastavitelj ne izroči zastavnemu upniku zastavljene premičnine, lahko zastavni upnik predlaga izvršbo za izročitev stvari ali izvršbo s prodajo. Če je bila premičnina večkrat zastavljena, se upniki poplačajo po vrstnem redu pridobitve neposestnih zastavnih pravic in zapadlost zavarovanih terjatev.

Upnik zapadle terjatve, ki ima v rokah kakšno dolžnikovo stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev. Če je postal dolžnik plačilno nesposoben, ima upnik pridržno pravico, čeprav njegova terjatev še ni zapadla. Upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice v rokah dolžnikovo stvar, se lahko poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik, vendar mora, preden se za to odloči, pravočasno sporočiti dolžniku svoj namen.

Vendar pa v zvezi s pridržno pravico veljajo določene omejitve. Upnik ne more pridržati pooblastila, dobljenega od dolžnika, ne drugih dolžnikovih listin, izkaznic, dopisov in drugih podobnih stvari, kot tudi ne drugih stvari, ki jih ni mogoče dati na prodaj. Upnik tudi nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, ali če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo ali na posodo.

Z določitvijo pogodbene kazni se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače.

Pogodbena kazen pa ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, zato se za te primere lahko obračunajo zamudne obresti. Te znašajo pravilom 8,00% na leto, razen če se stranki dogovorita za drugačno višino obrestne mere zamudnih obresti.

S predkupno pravico ima predkupni upravičenec pravico, da v primeru odsvojitve določene stvari, prodajalec najprej ponudi nakup predkupnemu upravičencu, in sicer pod enakimi pogoji kot kasneje vsem ostalim.Pri odkupni pravici pa se lastnik zaveže, da bo drugi pogodbeni stranki pod dogovorjenimi pogoji na njeno zahtevo prodal določeno stvar.

Ara je določen denarni znesek oziroma druga oblika plačila, ki jo ob sklenitvi veljavne pogodbe ena od strank izroči drugi stranki v znamenje, da je pogodba sklenjena. Ara praviloma ne predstavlja predplačila, zato se pri izpolnitvi pogodbe ara praviloma vrne ali všteje v izpolnitev obveznosti. Ara tudi ne daje pravice odstopiti od posla, razen če sta se stranki glede tega posebej dogovorili.

Druge oblike predplačila pa pomenijo vnaprejšnjo delno izpolnitev obveznosti, zato zanje ne veljajo določila o vračanju in vračunavanju. Dogovor o predujmu nima učinkov are – kdor pogodbo krši, mu predujem ne zapade. Če potem, ko je dano predplačilo katerakoli od strank ne izpolni svoje obveznosti, potem ima nasprotna stranka pravico vztrajati pri izpolnitvi pogodbe ali pa pogodbo razdreti. V primeru razdora pogodbe morata obe stranki vrniti drugi vse, kar sta od sklenitve do razdora prejeli ena od druge.

Drugi instrumenti za zavarovanje so še: poroštvo, kup na poskušnjo, prodaja po vzorcu ali modelu, prodaja na obroke, dokumentarni akreditiv in inkaso, prodaja z lastninskim pridržkom, dogovor o pogodbenih obrestih, prenos lastninske pravice v zavarovanje, odstop terjatve v zavarovanje, in podobno.

Več informacij v zvezi z zgoraj predstavljenimi možnostmi zavarovanja lahko poslovni subjekti najdejo v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, Stvarnopravnem zakoniku, Obligacijskem zakoniku in drugih predpisih.

Varnost poslovanja vam izboljša tudi večja pozornost pri izbiri partnerjev, s katerimi sodelujete.

V kratkem vodiču ponujamo nekaj konkretnih korakov, ki vam bodo pomagali oceniti obstoječe partnerje in praktične nasvete, s katerimi lahko najdete več sanjskih strank.