Pravno podlago za ugotovitev dobička ter njegovo razporejanje predstavlja predvsem Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta že v svojih uvodnih določilih predvideva delovanje družb zaradi doseganja dobička na trgu. Ne le da ima koristi od dobička sama družba, do dobička so upravičeni predvsem tudi družbeniki, saj je pravica do udeležbe pri dobičku del njihove premoženjske pravice ob pridobitvi poslovnega deleža v družbi. Poleg družbenikov, so pri razdelitvi dobička lahko udeležene tudi druge osebe.

Zakon o gospodarskih družbah delitev dobička omenja v 8. poglavju, v katerem podrobno določa pojem in način oblikovanja bilančnega dobička ter njegovo računovodsko izkazovanje, ter pri posameznih gospodarskih družbah, pri čemer določa pravila glede delitve dobička.

Zakon o gospodarskih družbah v zvezi z razdelitvijo dobička med družbenike družbe z omejeno odgovornostjo določa, da:

• imajo družbeniki pravico do odločanja o uporabi bilančnega dobička (odločanje na skupščini in sprejetje ustreznega sklepa),
• imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, razen če družbena pogodba ne določa drugače, in
• se dobiček praviloma deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba ne določa drugače.

Ker so navedene določbe dispozitivne narave, je tovrstno ureditev iz Zakona o gospodarskih družbah z družbeno pogodbo mogoče tudi drugače urediti. Tako se lahko z družbeno pogodbo vnaprej določi druge namene, za katere je mogoče porabiti bilančni dobiček družbe z omejeno odgovornostjo (v nasprotju z delniško družbo, pri kateri ZGD-1 natančno določa vrstni red).

Kot omenjeno, so družbeniki zgolj podredno upravičeni do dobička, saj se le-ta lahko porabi za druge namene, npr. pokrivanje prenesene izgube, možna pa je tudi odločitev družbenikov, da se v posameznem letu dobiček sploh ne deli.

Zakon o gospodarskih družbah določa, da se dobiček praviloma deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, vendar je tudi to določbo mogoče zaobiti z drugačno ureditvijo v družbeni pogodbi. Tako je mogoče določiti drugačna razmerja med družbeniki pri udeležbi na dobičku od siceršnjega razmerja med poslovnimi deleži, lahko se določi vrstni red poplačila dobička, določen družbenik je lahko upravičen do udeležbe pri dobičku pod posebnimi pogoji, ipd.

Dobiček se razdeli na podlagi sprejetega sklepa skupščine o delitvi dobička, ki mora vsebovati vse potrebne podatke o družbenikih, družbi, višini bilančnega dobička, namenjenega razdelitvi ter morebitno določilo, da se bilančni dobiček v določeni višini ne bo delil.

Izjemoma se dobiček lahko deli tudi še preden je ugotovljen. Navedeno je možno le, kadar se utemeljeno pričakuje, da bo dobiček ustvarjen in le v razumnem času pred razdelitvijo. Če se kasneje zgodi, da dobička ni, so družbeniki dolžni izplačane zneske vrniti, pri tem pa se družbeniki ne morejo sklicevati na 497. člen ZGD-1 (ki omogoča, da družbeniki v dobri veri ohranijo neupravičena izplačila dobičkov), saj so družbeniki vedeli, da je bilo predčasno izplačilo dano ob pogoju nastanka dobička.

Skladno s 522. členom Zakon o gospodarskih družbah se za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine pri družbi z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi, zaradi česar je smiselno mogoče uporabiti tudi 399. člen ZGD-1, ki določa, kdaj je mogoče izpodbijati sklep o uporabi bilančnega dobička. Ob upoštevanju veljavne določbe ZGD-1 in skope sodne prakse je mogoče ugotoviti, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička sicer lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo oziroma, če bi bila omejitev razdelitve čistega dobička posledica zlorabe pravic, ali če bi zaradi njega prišlo do kršitve enakega obravnavanja družbenikov. Drugih razlogov iz 399. člena ZGD-1 najverjetneje ne bo mogoče uspešno uveljavljati. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo družbenikov tožbi ugodi in spremeni sklep skupščine.

Delitev dobička družbe je pod določenimi pogoji možna tudi tretjim osebam (npr. delavcem, drugi družbi, fundaciji), vendar le po ustrezni pravni podlagi, kot so različne podjetniške pogodbe, klavzule v sami družbeni pogodbi, in podobno.

Razdelitev dobička v primeru prenehanja družbe se po Zakonu o dohodnini oziroma Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb ne obravnava kot izplačilo dividende, temveč kot kapitalski dobiček. Na podlagi prenehanja družbe in izplačila dobička njenim družbenikom gre namreč za izplačilo, ki predstavlja zmanjšanje družbenikovega lastniškega deleža, zato je v tem primeru potrebno drugačno poročanje, spremenjen pa je tudi sistem obdavčitve.

Če dividende prejme družbenik – fizična oseba, ki je slovenski davčni rezident, je prejete dividende treba napovedati v Sloveniji in od njih plačati dohodnino. Izplačilo dobička se po Zakonu o dohodnini obravnava kot dohodek iz kapitala in predstavlja dohodek dosežen na podlagi udeležbe fizične osebe v kapitalu izplačevalca.

Z vidika davčnega prava se kot dividende obravnava dobiček ali presežek prihodkov nad odhodki, ki se izplača družbenikom ali članom v zvezi z udeležbo v dobičku izplačevalca. Davčna osnova je praviloma dosežena dividenda, davčna osnova pri prikritem izplačilu dobička pa se določi na podlagi primerljive tržne cene.

Skladno z 8. čl. Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb imajo dividende, vključno z dohodki podobnimi dividendam, in dohodki od deležev, ki izvirajo iz finančnih instrumentov oziroma finančnih naložb vseh vrst, kot so vrednostni papirji, lastniški deleži, vir v Sloveniji, če jih izdajo gospodarske družbe, zadruge in druge oblike organiziranja, ki so ustanovljene v skladu s predpisi v Sloveniji, Slovenija, samoupravne lokalne skupnosti in Banka Slovenije, oziroma če gre za deleže v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja, ki so ustanovljene v skladu s predpisi v Sloveniji. Ker imajo ti dohodki vir v Sloveniji, je za obdavčitev izplačevalca in prejemnika treba praviloma uporabiti ZDDPO-2 in ZDoh-2, v primeru nejasnosti glede rezidentstva pa tudi mednarodne konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčenju, ki določa pravila glede tega, kje se izvede obdavčitev.

Ob upoštevanju navedenega je obdavčitev razdelitve dobička odvisna zlasti od statusa izplačevalca in prejemnika, torej ali je prejemnik fizična ali pravna oseba in ali je prejemnik slovenski ali tuj davčni rezident.

Kadar je izplačilo dobička opravljeno družbeniku, ki je fizična oseba, se tako izplačana dividenda obravnava po Zakonu o dohodnini kot dohodek iz kapitala in predstavlja dohodek dosežen na podlagi udeležbe fizične osebe v kapitalu izplačevalca. Kot dividenda se obdavčuje vsaka razdelitev dohodka imetniku deleža iz premoženja plačnika oziroma povezane osebe plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža, vključno z razdelitvijo v obliki delnic ali zamenljivih obveznic. Kot dividende se obdavčuje tudi prikrito izplačilo dobička, določeno v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo v dobičku plačnika; in dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve dobička, čistega dobička ali prihodkov investicijskega sklada. Davčna osnova je načeloma dosežena dividenda, davčna osnova pri prikritem izplačilu dobička pa se določi na podlagi primerljive tržne cene.

Dividenda se obdavči po stopnji 25%, navedeno pa predstavlja cedularno, tj. dokončno obdavčitev brez kasnejšega poračuna na letni ravni (dividende niso vključene v letni odmeri dohodnine).

Kadar je izplačevalec dividende slovenska pravna oseba, ta poroča izplačilo dividend z REK-2 obrazcem in plača davčni odtegljaj (25 %). Če pa je izplačevalec dividend tuja pravna oseba, mora slovenski rezident (fizična oseba) dividende sam poročati davčnemu organu z oddajo posebne davčne napovedi, in sicer do konca februarja za preteklo leto. V takem primeru lahko davčni zavezanec uveljavlja tudi že v tujini plačani davek. Posebnosti veljajo, če je prejemnik dividende tuja fizična oseba (torej nerezident RS).

Kadar so pri dobičku udeleženi delavci, ki niso hkrati družbeniki družbe, se tak dohodek ne obravnava kot izplačilo dobička (dividenda), temveč se obdavči kot dohodek iz delovnega razmerja, ki se v celoti všteva v davčno osnovo, prispevki za socialno varnost pa se obračunajo in plačajo od celotnega dohodka. Tovrsten dohodek poroča delodajalec na obrazcu REK-1.

Če pa je prejemnik izplačila dobička tretja oseba, ki ni lastniško udeležena v izplačevalcu dobička niti ni v družbi zaposlena, se tako izplačilo obravnava kot drugi dohodek. Davčna osnova je doseženi dohodek, od tega pa se izračuna in plača akontacija dohodnine po stopnji 25% od davčne osnove. Akontacijo dohodnine izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj, če pa izplačevalec ni plačnik davka (npr. tuja družba), mora posameznik drugi dohodek sam ustrezno napovedati od dneva prejema dohodka pri davčnem organu.

Avtorica članka je Nina Orehek Ručigaj, pravna in davčna svetovalka na Uniji računovodski hiši d.o.o. Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Unija XS.

Eden od pogojev, da do dobička v podjetju sploh pride, pa je, da poslujete čim bolj učinkovito. Pri tem lahko bistveno pomaga digitalizacija poslovanja oz. uvedba elektronskega poslovanja v čim več delovnih procesih.

V ta namen smo pripravili hitri vodič, ki izpostavlja pomembnost e-poslovanja, razlaga na katera področja njegova vpeljava vpliva in vas vodi skozi 7 korakov do uvedbe – skupaj z nevarnostmi, na katere morate biti pozorni.

Brezplačno ga lahko prenesete na tej povezavi ali pa s klikom na gumb spodaj.